Ni večje bolečine, kot v dneh žalosti v srcu nositi srečnih dni spomine. (Dante)

Skozi čas

O smrti in običajih pri različnih kulturah skozi čas

Zgodovina pogrebnih storitev je zgodovina samega človeštva. Pogrebne navade in šege so namreč stare skoraj toliko kot človeštvo samo, ljudje iz vsake kulture in civilizacije poskrbijo za svoje preminule. Med vsako kulturo in civilizacijo, ki je bila kdaj preučevana, pa lahko v primeru smrti, najdemo 3 skupne točke:

  • oblike pogrebnih ritualov, obredov in ceremonij
  • posvečen prostor za umrle
  • spomin na umrle

Tako so recimo raziskovalci našli grob nizozemskega moža, ki datira 60.000 let pred našim štetjem z rogovjem na truplu in cvetličnimi aranžmaji, kar nakazuje na neko vrsto rituala in darov za spominjanje. Brez da bi bilo potrebno posebno poznavanje psihologije ali običajev, lahko zaključimo, da so na tem območju instinktivno pokopali svoje umrle z rituali in s ceremonijami.

Vloga strahu

Preprost človek je, zaradi nepoznavanja in nerazumevanja naravnih pojavov, kot so na primer nevihte in druge vremenske neprilike, na le-te različno odreagiral in jih sprejemal s strahom. Sčasoma je te dogodke in pojave začel pripisovati svojemu instiktivnemu poznavanju višjih bitij ali moči. V svojem preprostem umu, si je smrt razlagal kot dejanja duhov. Ker pa teh duhov ni mogel videti ali čutiti, je živel v strahu.

V prizadevanju, da bi dosegel neke vrste premirje s temi ‘bogovi’ ali ‘duhovi’, je pričel s čari, ceremonijami in rituali, ki naj bi duhove pomirili. Čeprav se nam danes mnoge prastare navade pokopov zdijo čudne, in v nekaterih primerih tudi neokusne, so bile takšne z razlogom. Prve šege so bili grobi poskusi, s katerimi je človek želel zaščiti žive pred duhovi, ki so po njegovem mnenju povzročili smrt. Prav ta strah pred umrlimi, je razlog, da so začeli trupla upepeljevati- s tem so namreč želeli uničiti zli duhove.

Navade in običaji nekaterih kultur

Zoroastrijanci (religija in filozofija, ki temelji na pridigah preroka Zoroastarijana op.p.) podobno kot primitivna plemena, pustijo svoje umrle, da zgnijejo ali pa da jih pojedo mrhovinarji. Po njihovem pojmovanju je ogenj preveč svet, da bi ga uporabili za mrtve, pokop v zemljo pa smatrajo kot poškodovanje matere zemlje.

Nekatera druga ljudstva pustijo trupla umrlih globoko v džungli, kjer jih napadejo divje zveri. Prebivalci Tibeta in pripadniki Kamčanskih Indijancev v ta namen uporabijo pse, saj verjamejo, da bodo tisti, čigar trupla pojedo psi, v drugem svetu živeli bolje. Herodot je v svojih zapiskih navedel, da je neko ljudstvo svoje preminule pojedlo. To se je smatralo kot sveta čast in dolžnost družine. Kraljica Artmisija je domnevno zmešala pepel svojega dragega skupaj z vinom in to popila.

Še dandanes nekatera afriška plemena zmeljejo kosti svojih umrlih in jih pomešajo s hrano. Zuluji recimo poleg umrlega sežgejo še vse njegove stvari, ker verjamejo, da s tem preprečijo zlim duhovom, da bi tavali naokrog. Spet druga plemena naredijo ognjeni obroč okoli trupla, saj verjamejo, da s tem onemogočijo duhovom, da bi napadli preostale pripadnike skupnosti.

Nekatera plemena se proti zlim duhovom borijo tako, da vržejo sulice in puščice v zrak, zaradi prepričanja, da z njimi preženejo duhove ali pa pojedo grenka zelišča, ki naj bi odganjala duhove ali pa jih ubila, v kolikor naj bi se ti že naselili v telo.

Smrt kot tabu in žrtvovanja

Polinezijska beseda tabu izraža gledanje, da je treba osebo ali stvar, ki pride v stik z umrlimi, odstraniti ali se je izogibati zaradi verskih ali kvazi verskih razlogov. Angleško poimenovanje tega bi bilo ‘nečistost’ ali ‘onesnaženje’. Večini ljudi mrtvo telo, truplo predstavlja tabu. Po hebrejskem prepričanju so bili mrtvi smatrani kot nečisti, in vsakdo, ki je prišel v stik z njimi, je bil prav tako razglašen za nečistega.

Kdorkoli, ki je onečiščen od mrtvih, bo izgnan iz tabora, da ne onečisti tabora, nad katerim bdi Gospod.

Število 5:2

V starih perzijskih zapisih je moč najti podoben pomen besede tabu. Vsako, ki bi se dotaknil trupla, naj bi bil nemočen v umu, jeziku in rokah. To paralizo naj bi povzročili zli duhovi, ki so jih povezovali z mrtvimi telesi.

Žrtvovanje je bilo pogosto, saj se je s tem smatralo, da častijo umrle. V nekaterih primerih so to počeli zato, da zadovoljijo duhove. V nekaterih kulturah so opravljali žrtvovanja, da bi jih mrtvi uporabili v prihodnjih življenjih. Samo-poškodovanje, kot recimo rezanje nožnih prstov in prstov na rokah, je bila ena od oblik žrtvovanja v znak spoštovanja umrlim. Samomor pa je v nekaterih kulturah predstavljal najvišjo možno izkazano čast in spoštovanje.

V Afriki je bilo pogosto žrtvovanje psov, konjev in suženjev, kadar je umrl kralj. Na Japonskem, je bila navada, da 20 ali 30 sužnjev opravi Hara Kiri (obredni samomor) ob smrti veljaka. Na Fijiju je bilo običajno in zaželjeno, da so bili prijatelji, žene in sužnji umrlih zadavljeni.

Najverjetneje najbolj čuden in bizaren običaj pa je bil običak, ki so ga izvajali Hindujci v Indiji, preden so ga Britanci prepovedali. Imenoval se je ‘suttee’ ali zažig žene. Od žene preminulega se je pričakovalo, da se obleče v najboljša oblačila in uleže zraven trupla svojega moža na pogrebni grmadi, kjer se jo je živo upepelilo. Grmado je prižgal najstarejši sin.

Pogrebne navade in šege, glede na spol

V veliko kulturah se je moške in ženske ob smrti obravnavalo drugače, med njimi so tako bile tudi navade nekaterih plemen, da so svoje moške pripadnike obesili z dreves, ženske pa zažgali, spet so nekateri ženske zažgali in moške upepelili, drugi pa so imeli navado moške zažgati z obrazom proti severu in ženske z obrazom proti jug.

Sodobni pogrebni običaji

Čeprav bi radi verjeli in mislili, da je v teh sodobnih časih, stanje našega duha in misli prosto takšnega razmišljanja o pokojnih, kot je bilo nekoč, temu žal ni tako, saj se še danes gleda na smrt s strahom. Veliko današnjih pogrebnih običajev ima svoje zgodovinske temelje v poganskih običajih.

  • sodobna žalna oblačila izhajajo iz šege, da se je treba za pogreb obleči drugače kot ponavadi. Šlo naj bi za neke vrste preobleko, s katero se skrije prava identiteta. Pogani so namreč verjeli, da jih duhovi na ta način ne bodo prepoznali oz. da jih bodo nova oblačila zmedla ter da jih bodo duhovi zaradi tega prezrli
  • pokrivanje obraza preminulih izhaja iz čistega poganskega prepričanja, saj so pogani verjeli, da so duhovi umrlih prihajali in odhajali skozi usta. Tako so bolanim osebam velikokrat zaprli usta in nos, ker so verjeli, da bodo s tem zadržali duhove in odložili smrt
  • sedmine in podobna druženja ob hrani ob pogrebu izhajajo iz starega poganskega običaja, ko so hrano ponujali kot daritev duhovom
  • današnja bdenja izhajajo iz prastare navade, da se pazi na pokojnega, v upanju, da se vrne v življenje
  • prižiganje sveč  izhaja iz prej omenjene navade, da ogenj nudi obrambo živim
  • navada zvonenja z zvonovi izvira iz srednjeveškega časa. Takrat so namreč verjeli, zvonenje zadrži duhove pred vrnitvijo
  • streljanje oz. častna straža odseva običaj plemen, ki so metali puščice in kopja v zrak, da bi s tem pregnali duhove
  • kropitev s sveto vodo izvira iz zaščite trupla pred demoni
  • današnji venci in cvetlični aranžmaji so posledica nekdanjega običaja, ko so rože in cvetje nastavljali zato, da bi si pridobili naklonjenost umrlih
  • predvajanje žalne glasbe ima svoje korenine v starodavnem cerkvenem petju, ki je bilo namenjeno pomirtivi duhov.

Prevzeto in prirejeno po spletni strani BARTON

Smrt v viktorijanski dobi

Vikotrijanska doba, ki zaznamuje vladavino kraljice Viktorije od leta 1839 do njene smrti leta 1901, je zelo zanimiva z vidika tradicije, odnosa in običajev, ki so jih takratni prebivalci imeli do smrti.

Ljudje so umirali veliko mlajši, smrtnost pa je svoj visoki davek terjala tako med premožnejšim slojem, ki je pogosto podlegel raznim boleznim in okužbam, kot sta npr. gripa in davica, ter nižjim, revnejšim slojem, ki je bival v neustreznih in slabih razmerah. Svoje je prispevala tudi medicina, ki takrat še ni imela na voljo vseh zdravil in znanj, ki jih ima danes.

Morda je prav to razlog, da je bil njihov pogled na smrt drugačen, kot je danes. Smrt so sprejemali povsem naravno, razlaga pa je ta, da je večina bila kristjanov, ki so verjeli v večnost duše in ponovno vstajenje. Slednje pojasnjuje, čemu so bili njihovi grobovi tako bogati, zakaj so jih svojci tako pogosto obiskovali, se dlje časa zadržali ob njih in zakaj so pokopališča imenovali tudi paradiž.

Pravi preobrat v pristopu do smrti in žalovanja, ki ga občutimo še danes, pa se je zgodil leta 1861, ko je umrl mož kraljice Viktorije, princ Albert. Celotna kraljeva družina, skupaj z dvornim osebjem, je bila pet let podvržena uradnemu žalovanju. Temu obdobju je sledilo t.i. pol-žalovalno obdobje, ki je omogočalo nekaj več svoboščin, pa še to je bilo dovoljeno zgolj zaradi vpliva, ki ga je imelo na počutje in moralo ljudi po državi ter dvornega osebja.
Obstajal je nekakšen kult smrti in vsega, kar je povezano z njo, posebej med predstavniki višjih slojev. Sledili so točno določenim ritualom oz. običajem, vse je moralo biti opravljeno skladno z njimi in v točno določenem protokolu- od črnih žalnih oblačil, ustreznega nakita, črnih konjev, črnih trakov na pogrebni kočiji oz. vozu. Najemali so uradne žalovalce, katerih edina naloga je bila ta, da so na obrazu imeli žalosten, žalujoč izraz. Imenovali so se “mutes”, kar bi po slovensko lahko prevedli molčečneži, iz česar se smatra, da niso niti govorili. Kraljica je iz sebe ustvarila podobo ultimativno užaloščene vdove ter s svojim vedenjem in načinom oblačenja postavila standarde žalovanja, ki so jim sledile vdove. Viktorija se ni nikoli ponovno poročila, pač pa je nadaljevala z žalovanjem vse do svoje smrti 1901.

Običaji in vraževerja tistega časa

  • ko je nekdo umrl, so zagrnili zavese in ob času smrti, zaustavili ure
  • ogledala so prekrili, da se duše pokojnih ne bi ujele vanje
  • na vhodna vrata so obesili venček iz lovorja, tise ali pušpana, s čimer so sporočili, da je pri hiši smrt
  • vsak trenutek do pogreba, so “pazili” oz. “bedeli” nad truplom, od tod pa se je tudi razvil običaj bedenja. Tukaj za zanimivost še to- običaj ni nastal zgolj iz spoštovanja in velike žalosti, pač pa predvsem strahu, da bi koga pokopali živega- v bojazni, da je nekdo zgolj v komi in ne mrtev; bedenja so trajala od 3 do 4 dni, tako da so se lahko prišli poslovit tudi dlje živeči sorodniki
  • sveče in cvetje so uporabljali zato, da so z njimi prikrili neprijetne vonjave, ki jih je povzročila hramba pokojnika doma
  • običaj je bil tudi, da se pokojnika odnese z nogami naprej, saj so se bali, da bi v nasprotnem primeru, ko bi njegova glava gledala proti hiši, duša pokojnika zvabila še katerega drugega družinskega člana, da se ji pridruži; podobno so počeli tudi z družinskimi fotografijami in portreti, ki so jih prekrili ali obrnili navzdol, da duše preminulih z njimi ne bi vzpostavljale stikov
  • ljudje tistega časa so se soočali tudi z ropanjem in plenjenjem grobov, glavna tarča pa so bila trupla,  ki so jih pogosto ukradli zdravniki, da so lahko na njih vadili. Da bi to nekako preprečili, so nekateri svoje grobove pozidali z opekami
  • kljub bedenju in temu, da je pogrebna slovesnost praviloma sledila štiri dni po smrti, je strah pred tem, da bi nekoga pokopali živega ostal, zaradi česar so razvili poseben opozorilni sistem, s katerim so na grob obesili zvonček, na katerega bi oseba lahko pozvonila, v kolikor bi se prebudila. Kot zanimivost- od tod tudi angleški izraz “saved by the bell”, ki bi ga po naše lahko prevedli rešen v zadnjem trenutku, dobesedno iz angleščine pa “rešen z zvončkom”
  • za udeležence pogreba in goste so naredili posebne tortice, imenovane pogrebni biskvitki, ki so bili zaviti v bel papir in zapečateni s črnim voskom
  • pogrebni slovesnosti so običajno sledile bogate in razkošne gostije

Poleg običajev, pa so imeli tudi kar nekaj vraževerij:

  • v kolikor je pokojni živel dobro, pošteno življenje, so na njegovem grobu rastle cvetlice, v nasprotnem primeru pa plevel
  • če se je v isti družini v kratkem času zgodilo več smrti, je bil vsakemu človeku in živali, ki je vstopil v hišo, dan črn trak, ki naj bi jih obvaroval
  • na pogreb nisi smel imeti oblečenega ali obutega ničesar novega, posebej ne čevljev
  • med zehanjem je bilo obvezno, da si pokriješ usta, saj s tem preprečiš, da bi ti pobegnila duša in vstopil hudič
  • srečati pogrebni sprevod je pomenilo nesrečo-če si ga, se je bilo najbolj modro obrniti proč od njega, če to ni bilo mogoče, pa si se moral prijeti gumba in ga držati dokler ni šel sprevod mimo
  • velike kaplje dežja so bile znak nedavne smrti
  • v sobi, kjer je prišlo do smrti, se je morala ustaviti ura, v nasprotnem primeru je to pomenilo nesrečo
  • nesrečo je prinašalo tudi, če se je hiša zaklenila potem, ko je od nje krenil pogrebni sprevod
  • dež na pogrebni dan je napovedoval, da bo pokojni šel v nebesa, grmenje po pogrebu pa je pomenilo, da je pokojni prišel do vrat nebes,…

To so bila le nekatera od mnogih vraževerij.

Še ena, danes za mnoge verjetno izredno bizarna navada tistega časa je bilo fotografiranje preminulih. Preden pa se prehitro sodi- tudi danes se še veliko ljudi odloči za fotografiranje pogrebov, v tistem času pa je bila fotografija nova “tehnologija”, ki je bila ugodna in dostopna vsem, hkrati pa je omogočala družinam, da so imele vsaj eno skupno fotografijo, sploh kadar je smrt svoj davek terjala med otroci. Nekaj teh fotografij si lahko ogledate v galerijah na spodnjih povezavah:
KLIK 1
KLIK 2

Prevzeto in prirejeno po West Norwood Cemetery in Friends of Oak Grove Cemetery