Ni večje bolečine, kot v dneh žalosti v srcu nositi srečnih dni spomine. (Dante)

Verzi, sožalja in misli

Žalni verzi so večinoma stalni spremljevalci osmrtnic, spominov in izrekov sožalja. Mnogokrat so besede v njih tiste, v katerih najdemo uteho ter tolažbo. Hkrati pa so to tudi besede, s pomočjo katerih je vsaj nekoliko lažje izraziti bolečino in misli.

1.

Za dobroto tvojih rok,
ostala je beseda hvala,
ki v srcih bo ostala
in večno lep spomin na te.

2.

In sonce vzhaja in zahaja
in hiti k mestu svojemu,
odkoder izhaja.

3.

Daritev je končana!
S spomini obdana,
nam sveta so leta.
Čas jih ne rani,
ostali so z nami
kot misel hvaležna na te.

4.

Kjer si ti ,
tja pot nas vodi …
Enaki sta usodi,
čas razdalje krajša …

5.

Končane skupne so poti …
v spominu so ostale,
kot biser dni,
kot sen noči,
čas jih več ne rani …

6.

V šumenju vetra,
slišim tvoj glas.
V šopku cvetja,
vidim obraz.
Senca spomina,
in bolečina,
oboje se v dušo
zajeda …

7.

Ko ti življenje
je čaša trpljenja,
je smrt odrešitev
je tožba odveč …
Le mir in pokoj,
mi dragi želite …
in zame prižgite
lučko v spomin …

8.

Zapel je zvon,
tebi v slovo …
Poln bolečin,
ostaja spomin,
ostaja praznina,
molk in tišina …

9.

Čas je ne rani,
ostala je z nami,
misel hvaležna na te!

10.

Vidim tvoj obraz,
slišim tvoj glas.
Še korak mi je znan,
ko sprašujem zaman …
Zakaj te več ni?
Le spomin še živi …
Tega razdalja ne rani …

11.

Mnogo si ustvaril,
zdaj vsak korak,
spomin je nate
in hvaležna misel,
luč je, ki ne ugasne …

12.

Utrgal bom cvet,
na grob ga položil,
in tiho potožil,
da joče srce …

13.

Veseli s teboj smo živeli,
žalostni, ker te več ni …
Ostali so živi spomini.
Z nami potuješ vse dni …

14.

Prišla bo pomlad,
na delo vabila,
ne bo te zbudila.
Z menoj bo jokala,
z menoj šepetala,
bo tvoje ime …

15.

Ljubil si zemljo,
bil njej si predan,
a prišel je dan,
ko v njej boš počival.
In v naši zavesti,
prižgal lučke spomina …

16.

Prišla bo pomlad,
na delo vabila,
ne bo te zbudila,
iz večnega sna.

17.

Dobrota tvojih rok ne mine,
čas ohranja nam spomine.
In hvaležna misel nate.

18.

Ne jočite ob mojem grobu,
nisem tukaj in ne spim.
Tisoče vetrov sem,
diamantni lest na snegu,
sončni žarek na zelenem klasu, rahli dež jeseni.
Ko prebudite se v tišini jutra,
sem zamahi ptic prepevajočih,
ki krožijo po nebu.
Zvezda sem, njena blaga luč v noči
Ne jočite ob mojem grobu, nisem tukaj.

19.

Vse se spreminja, nič ne izgine.

20.

Vem, da pride dan,
ko se mi izgubi spred oči ta
zemlja in se življenje tiho
poslovi in mi potegne zadnjo
zaveso čez oči.

21.

Mnogo je velikih stvari,
od človeka večje pa je ni.

22.

Katerikrat začutim,
kako iztezaš roko k meni
od drugod.
In toplina,
ki je bila samo tvoja,
je za kratek dragocen trenutek
spet z menoj.

23.

Duša človeka,
kako si kot voda!
Usoda človeka,
kako si kot piš!

24.

Zadnji cvetovi na veje izvezeni;
ptice so zaprhutale mimo,
rdečina je legla na zemljo –
je bilo življenje ta trenutek?

25.

Ljubezen premaguje smrt,
z njo stopamo čisti
v višje stanje neznanega
večnega življenja.

26.

Ne bomo tožili, ker si odšel (odšla).
Hvaležni bomo, ker si bil (bila).

27.

Vsi, ki ste me ljubili,
ne glejte na življenje,
ki sem ga končal,
temveč na to, ki ga začenjam.

28.

Živel je vseskozi delujoč dobro.

29.

Resnične stvari
vidimo samo s srcem.
Potolažiti vas hočem,
kot potolaži mati.

30.

In pride dan,
ko se končajo zadnje upajoče sanje …

31.

Zdaj pa ostane
vera, upanje, ljubezen,
to troje; ljubezen pa
je največja med njimi.

32.

Iz silne sle tostranstva,
brez sanj, ki strah rode,
zahvalimo božanstva,
katerakoli že,
da čas se vsem izteka,
da smrt skonča človeka,
da najbolj trudna reka
izlije se nekje …

33.

In jaz živim še v ljubljenih osebah in predmetih,
kakor živeli oni so z menoj v minulih letih;
saj veš, čeprav izniči vse, kar nas na zemljo veže,
do src globin in do ljubezni tvoje moč ne seže.

34.

V vsakem človeku je nekaj
več od vseh ljudi na svetu,
na svetu, v katerem je dolgo živela,
– dosti pretrpela in kot lastovka
na zadnji let odletela.

35.

Tiho teče našega življenja reka,
tiho teče solza lepega spomina,
umre srce, a ostane bolečina
v srcu dragega in večnega spomina.

36.

Pogledi in smehljaji nežni – onemeli so,
poljubi in objemi sladki – zamrli so,
a njihov čar nas zdaj teši,
ko nam srce obdaja mraz,
bili smo srečni kratek čas.

37.

Ne jokajte ob mojem grobu,
le tiho k njemu pristopite,
pomislite kako trpel sem
in večni mir mi zaželite.

38.

Ti nisi daleč – to vem.
Le kdaj, Peter, s tabo se uzrem.

39.

Zaman je bil tvoj boj,
zaman vsi dnevi tvojega trpljenja,
bolezen je bila
močnejša od življenja.

40.

Kako je hiša strašno prazna,
odkar tebe v njej več ni,
prej bila tako prijazna,
zdaj otožna se mi zdi.

41.

Usoda kruta je hotela,
tebe nam je vzela,
odselil si se tja,
kjer ni več trpljenja ne gorja,
izpil grenki kelih si do dna
v življenju svojega,
odkar utihnil je tvoj glas
žalost, bolečina domujeta pri nas.

42.

Tam, kjer si ti,
ni sonca, ne luči.
Le tvoj nasmeh nam v srcih še živi
in nihče ne ve, kako zelo, zelo boli.

43.

Bilo lepo je – prelepo,
skalilo srečo je slovo,
slovo za nas najhujše zlo,
spoznali smo, da te ne bo!

44.

Pomlad bo na tvoj vrt prišla,
in čakala, da prideš ti.
Sedla bo na rožna tla
in jokala, ker tebe več ni.

45.

Usojeno ti ni bilo živeti.
ZAKAJ …?
ZAKAJ …?
Ne moremo razumeti.

46.

Za vedno zatisnil si oči,
mislili smo, saj samo spiš,
a tebe nič in nihče ne prebudi,
grenka žalost v naših srcih ždi.

47.

Solza, žalost, bolečina,
te zbudila ni,
tiha, nema je gomila,
kjer počivaš ti.

48.

Ta črni dan je moral priti,
ta dan gorja, ta dan solza …
Bolečina da se skriti,
pa tudi solze ni težko zatajiti,
le drage mame nihče
nam ne more več vrniti.

49.

Tako kot reka v daljavo se zgubi,
odšla si tiho, brez slovesa,
za seboj pustila si spomin
na naša skupna srečna leta.
Le srce in duša ve,
kako boli,
ko več te ni …

50.

Težke reči mi pravi veter nocoj,
grenke in bridke pozdrave mi nosi,
tiho v vejevju tam joče in prosi,
kot da na tihem žaluje z menoj.

51.

Ni smrt tisto kar nas loči
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše,
brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.

52.

Srce tvoje več ne bije,
bolečin več ne trpiš,
nam pa žalost srce trga,
solza lije iz oči,
dom je prazen in otožen,
ker te več med nami ni.

53.

Bil si skrben in vztrajen
v življenju,
junaški v zadnjem trpljenju.

54.

Življenje naše polno je iskanja,
neskončna pot zablod in hrepenenja.
Nihče ne ve, kje tek se jenja
in kje bo našel to, o čemer sanja.

55.

Kar izgubili smo, daj iščemo,
a s poti, po kateri si odšel, povratka ni.
Ostala nam je solza le spomina,
zakaj ta pot bila ti je edina.

56.

Bili smo čustveno bogati,
dokler si bil z nami ti,
a zdaj živijo le spomini
na te srečne dni.

57.

Nekje v tebi je bila bol,
a zamahnil si z roko,
češ, zmagal bom –
močnejši sem,
a vendar ni bilo tako.

58.

Ko nekoga za vedno izgubiš,
ko odnese s seboj del tebe,
šele takrat se zaveš,
da ga ljubiš bolj kot sebe.

59.

Bil si trden kakor skala,
bil pokončen, kakor hrast.
In prišel je dan usode,
ki je zrušil skalo,
ki je zlomil hrast.

60.

Hotel sem uloviti ptico –
pa je odletela.
Hotel sem utrgati cvet –
pa je ovenel.
Hotel sem vam nekaj reči –
pa sem odšel.

61.

Naj te ne bo strah poslavljanja,
prijatelji se bodo čez nekaj trenutkov
ali življenj zanesljivo ponovno srečali.

62.

Tiho sedaj si odšel,
kot lepa misel, ki mine
in nam pusti le spomine.

63.

Življenje je biser,
ki se začne z jokom
in konča z jokom.

64.

Čeprav tvoj glas se več ne sliši,
beseda tvoja v nas živi,
povsod te slišimo mi vsi,
med nami si.

65.

Kadar bom vandral zadnjič v življenju,
ko bom zatisnil trudne oči,
takrat prijatelji, zadnjič zapojte,
pesem domača naj zadoni.

66.

Ak silni glas bi gromu vzel,
da razodel bi vsem ljudem,
kar sem trpel, sam zase vem,
nikdar nihče ne bi verjel.

67.

»Mladi umrje, kdor od bogov izbran je.«
To, draga, se na tebi je spolnilo,
bilo ti vtisnjeno v lic bledih spanje.
Vedno sijalo je obličje milo
in usta tvoja, kot bi se smehljala;
končan je boj, trpljenje je minilo.

68.

Privoščim mir ti večni na dnu jame;
da pa tako si zgodaj morala umreti,
predraga moja, in nas pustiti same,
to tožil bom, dokler mi bo živeti.

69.

Saj molčal sem dolgo, molče trpel
in upanju sem sladkemu se upiral
in hrepenenje s silo vase zapiral.
Prišla je ura, nisem mogel več …
Nam ostala le solza je spomina,
zakaj ta pot bila ti je edina?

70.

Odšla si tja,
kjer ni mučenja.
Tolažimo se s tem,
da uživaš sladek sen.

71.

Razcveta leto za letom se cvetje,
glej, leto za letom dozoreva nam sad,
priroda spreminja se, znova se vrača,
le človek nikdar se ne vrne nazaj.

72.

Prazen dom in dvorišče,
naše oko zaman te išče,
ni več tvojega smehljaja,
utihnil je tvoj glas,
bolečina in samota sta pri nas.
Zato pot nas vodi tja,
kjer sredi tišine spiš,
a v naših srcih še živiš.

73.

Vse na svetu mine,
vse se spremeni,
le spomin na tebe
ostaja in živi,
ker dom je prazen in molči.

74.

Ne morem iz zemlje kot drobna semena,
da znova bi segli si v tople dlani.
Ne morem! Med nami je krsta lesena
in grob je med nami … tišina prsti,
le sveča ljubezni visoko gori.

75.

Zakaj, kar zares ljubimo,
moramo na neki stopnji izgubiti
in potem skozi boleče iskanje
zopet le v spominih najti.

76.

Si kot sonce življenja sijal,
za vse svoje ljubezen razdal,
odslej boš kot zvezda svetleča,
naj ti v nebesih dana bo sreča.

77.

Zakaj?
Zakaj bolečina?
Zakaj žalost?
Zakaj moramo nedolžni trpeti?
Zapustil si nama večne spomine, večno praznino.
S težkim srcem puščava tvoje telo v temi,
vendar v spoznanju, da si tam nekje zunaj in čakaš,
želiva iz dna srca, da se ti čim prej pridruživa.

78.

Ne morem pozabiti tega,
kar dan za dnem boli,
kot ni mogoče solz prikriti,
ne pota videti v temi.
Zdaj ni še dan, vse je še sinje,
a vendar se spomini že bude,
da čujem prijatelja svojega stopinje,
čeprav pod mojim oknom prav nihče ne gre.

79.

Je čas, ki da,
je čas, ki vzame,
pravijo, je čas,
ki celi rane,
in je čas, ki nikdar ne mine,
ko zasanjaš se v spomine.

80.

Kaj je življenje?
Bojevanje.
Za vsako nado skritih sto prevar.
Pretvarja v temne slutnje jasne sanje –
usoda kruta,
ta je gospodar.
Nikamor se usoda ne ozira
zida sama, sama spet podira.

81.

Čas se ne ponavlja,
včerajšnje življenje, ni današnje
in kar je bilo nekoč,
ne bo nikoli več.

82.

Iz daljave slišim pesem,
pesem obudi spomine,
v prsih me močneje stisne,
orosijo se oči …

83.

Ni zime brez snega,
ni pomladi brez cvetja,
ni veselja, če ga nimaš
s kom deliti.

84.

Ko je srca bolečina prevelika
se tudi solza posuši,
le duša nemo vpije,
zakaj več tebe ni?

85.

Ko prebujalo se jutro,
tiho si odšel,
pustil si le sledi svojih rok,
zdaj naš dom ovit je v sivino,
obup, žalost in neizprosno bolečino.

86.

Težko je pozabiti človeka,
ki ti je bil drag,
še težje je izgubiti ga za vedno,
a najtežje je naučiti se živeti brez njega.

87.

Res težko je slovo
a v večnosti se zopet snidemo.

88.

Čakate me, rože cvetoče,
za hišo domačo zeleni gaj,
moj dragi, domači kraj.
Rada bi prišla, oh, rada.
A tja me več ne bo,
ker vzela sem slovo.

89.

Zakaj je življenje kratko, tega nihče ne ve,
zakaj je ljubiti sladko, tudi tega ne.
Zakaj vse v hipu mine, odide med spomine?
Zakaj zmeraj je tako? Skrivnost ostala bo.

90.

Kdo zdaj pel bo o dekletu,
rožah rdečih –
rožmarinu za spomin?
Kdo nazdravljal bo življenju
v dnevih polnih bolečin?
Rdečih rož ti bom nabrala,
vmes dehtel bo rožmarin,
zvenela v meni pesem mila,
še dolgo zate bo v spomin.

91.

Ni besed, ki bi nas potolažile v samotnih nočeh,
ni solz, ki bi oprale bolečino iz naših src…
So le dragoceni spomini, ki nas učijo živeti naprej.

92.

Razum nam pravi,
da je odrešitev.
Srce pa ne razume in boli.

93.

V vsej nemi bolečini
srce še ni dojelo,
da te nebo je vzelo,
najdražji in edini.

94.

Pride čas, ko si zmučeno
srce želi le spati,
v sen večni potovati,
ko življenje je zaključeno.

95.

Vsi bližnji, ki smo jih ljubili,
nas s smrtjo niso zapustili.
V ljubezen so se spremenili,
z njo naša srca napolnili.

96.

Jesen se že v škrlatne barve je ovila,
deževje in hlad je spet prinesla s sabo.
Deževne kaplje pa je v solze spremenila,
v grenke solze, ki jih točimo za tabo,
saj vse naše upe je v žalost pretočila,
ker od nas odšel/a si, vendar ne v pozabo.

97.

Življenje je kot ladja, ki vse bolj se oddaljuje –
ko ni je več, onstran obzorja kdo jo pričakuje.

98.

Srce nam žalost je ranila,
ker te več med nami ni.
Čeprav te zemlja je pokrila,
duh tvoj z nami še živi.

99.

Nasmešek tvoj nikoli v nas ne bo zbledel,
tvoj obraz v spominu nam večno bo živel.

100.

Sanjati pustili te bomo v večnosti,
saj tvoje sanje lepše so od sanj ljudi.

101.

V vseh naših srcih delčki tebe so ostali
do tedaj, ko spet se ob tebi bomo zbrali.

102.

Kako dojamemo naj, da tukaj več te ni,
ko pa še nedavno skupaj srečni smo bili?

103.

Moja ljubezen te objema ves čas,
saj vem, da v resnici ostal/a si pri nas.
Odslej v mojem srcu boš stanoval/a,
in moj angel varuh naprej še ostal!

104.

Nikar ne jočite za mano –
pomahajte mi le v slovo,
ko me nebo objelo bo
s svetlobo, iz ljubezni stkano!

105.

Pride čas, ko bolečina
v blaženost se spremeni,
a telo je le lupina,
ko jo duša zapusti.

106.

S svojim smehom
vsakega osrečiti si znal,
a pred usodo
sam nemočen si ostal.

107.

Bil/a življenje moje si,
bil/a si moja sreča!
Le tega si srce želi,
Da kmalu spet te sreča.

108.

Ni se ti uspelo posloviti,
moral/a čez noč od nas si iti …
Morda že kmalu srečamo se spet
Čez leto, dve, morda čez mnogo let …

109.

Le za krajši čas si nas zapustila;
slejkoprej nas smrt znova bo združila.

110.

Nosimo te v srcih, v nas naprej živiš,
tudi ti nikoli nas ne izgubiš!

111.

Bolezni, stiske, revščina
bile so ti popotnica.
Življenju si le to dajal,
kar zmogel si in kar si znal.

112.

Življenje kdaj kruto se z nami igra –
nam kdaj kaj podari, pa tisto spet vzame,
s tem nož nam zasaja v sredino srca,
pretežka bremena nam daje na rame.

113.

Čeprav preizkušnja neznosno boli,
Usoda obliže že zate pripravlja.
Ko tema odide, nov dan se rodi,
in spet nova sreča se zate najavlja.

114.

Iskanja polna naša so življenje,
nihče ne ve, kdaj, kje, kako se neha …
Poti zablod so polna in trpljenja,
na koncu smrt za vse naj je uteha.

115.

Srce ti v prsih nehalo je biti,
ne čutiš bolečin več in nemira,
od nas smo dovolili ti oditi,
čeprav srce od žalosti nam hira.

116.

Na zadnjo pot pospremili smo te,
a saj slovo od tebe ni dokončno!
Nekoč, nekje vsi snidemo spet se,
spet naše skupno bivanje bo sončno.

117.

Rada si imela ljudi okrog sebe,
jih razveseljevala in spoštovala,
sovraštva in zlobe nisi poznala.
Toda ni besed več tvojih
in več stiska tvojih rok,
ostal je le nate spomin,
a ob spominu trpek jok.

118.

Največja in najdražja bolečina je trpljenje
in če trpiš molče, da nihče ne ve,
da nihče ne sluti, da nihče ne občuti,
da nosiš neskončno gorje.

119.

Življenje sploh ni tisto, kar se zdi –
je le korak na poti k večnosti!

120.

Jočite za mano le od sreče,
ker sem končno nehal/a trpeti!
Za spomin prižgite mi le sveče,
da v svetlobo mogla bom vzleteti!

121.

Smrt se često zdi kot val,
ki obalo oplakuje,
a življenje je kot vihar,
ki z valovi se bojuje.

122.

Jok, solze, žalostni vzdihljaj
ne vrnejo te nam nazaj.
Le nemo nam pogled strmi
v te tvoje blage, ugasle oči.

123.

Ob tvojem grobu pretreseni stojimo,
da zadnjič od tebe se še poslovimo.
Usoda se kruto je s tabo igrala,
saj ti polno čašo grenčice je dala.

124.

Pogumno si čašo sprejela,
grenkobo, gorje – vse za dobro si vzela.
S trpljenjem razvila si srčno dobroto,
ki tudi vsem nam si jo dala za doto.

125.

Bremena usode te niso zlomila,
pod zadnjim bremenom pa si omahnila.
Bolezen iz tebe vso moč je izpila –
za tabo ostala je le še gomila.

126.

Kjerkoli si zdaj – naj te sreča poišče!
V svetlobi naj tvoje bo zdaj bivališče!
Ljubezen, ki obilno si nam jo dajala,
za vedno v vseh naših srcih bo ostala!

127.

Bremena v življenju te niso zlomila,
a bolezen iz tebe vso moč je izpila –
za tabo ostala je velika praznina,
ki z našim spoštovanjem in mislijo
do tebe – se bo polnila.

128.

Rožice so odcvetele,
ptičice so odletele,
prerasle trave potke so…
Samevala bo hišica,
nate bo spominjala.

Hiša pusta je in prazna,
a nekoč prijazna,
danes tuja se nam zdi.
Spomin se nam oglaša,
kje si zlati oče naš?
Nikogar ni… Dom molči
in z nami
solze žalosti pretaka …

Gomilo ti cvetje krasi,
lučka spomina ti gori …
Povsod si z nami,
naša ljubljena mami …

Sklenjen je krog …
Ne prošnja, ne jok,
te več ne predrami …
V mislih, spominih,
z nami ostajaš,
ljubljena mami …

Vnuki bodo obirali tvoja jabolka,
uživali sadove tvojega dela.

Oh, kako boli,
ko ljuba žena, mami, oma te več ni,
ostali so sledovi tvojih pridnih rok,
katere cenil bo še pozni rod.
Ponosna, trdna kakor skala
vso ljubezen in sebe si nam dala,
za vse, prav vse ti še enkrat hvala.
Oh, kako boli,
ko tebe več med nami ni.

Velike bolečine so brez solza.
Kadar smo zlomljeni, ne jočemo.
Krvavimo.
M A M A, kako te bomo pogrešali.

Kje si, mama naša,
kje je mili tvoj obraz …
kje je roka tvoja,
ki skrbela je za nas …

Kje so očke tvoje,
kje tvoj mili je obraz,
kje so rokce tvoje,
ki objemale so nas.

Življenje je trenutek,
draga mama,
bolečina je grenak občutek,
a nisi sama.

Sredi temne dolge noči,
mi ostali smo sami.
V mislih smo se spraševali,
kam odšla si, mama ti.

Kako srčno si ti želela,
da še med nami bi živela.
A smrt pač tega ni hotela,
prezgodaj, mama, te je vzela.
Je konec trplenja, dela in skrbi,
miru ti bog naj podari.

Ne budite naše mame,
v sanjah k njej smo vsi prišli,
se od nas je poslovila,
v večnem miru zdaj naj spi.

Za zmeraj si zaspla v neskončni čas
in hkrati boš ostala še tu, del nas.
Za vso dobroto, ki si nam jo dala,
babica (mama,…), hvala.

Pogrešali bomo tvoj blagi nasmeh,
pogrešali iskrice v tvojih očeh.
Ob zadnjem slovesu vsak vnuk si želi,
da bi še naprej varoval/a ga ti!

Ob grobu stojimo, vsi sklonjenih glav,
da zadnjič izrečemo še ti pozdrav.
Nam vnukom si vedno kot mama (oče) bil/a,
imel/a si nas rad/a iz vsega srca.

Adijo, očka ljubljeni –
ljubezen naša ti sledi!
Naj bosta mir in Bog s teboj!
Uživaj blaženi pokoj!

Draga mama, ljuba oma in praoma
ti zdaj mirno spiš,
na grobu tvojem svečka zdaj gori,
v naših srcih pa žalost
in ne veš, kako pogrešamo te mi.
Spočij si trudne zdaj oči,
za vse še enkrat hvala ti.

Čeprav ti težko je, zdaj sredi poti,
ne oziraj nazaj se!
Pogum in moči usmeri v prihodnost,
ki čaka te že,
saj skupaj s soprogom ti uspelo bo vse!

Hudo je otrokom
za starši jokati,
še težje je staršem,
brez sina (hčere) ostati.
Krivična usoda,
posoda gorja,
nikoli izpita,
le solze pozna …

Usoda kruta
je med nas posegla,
utrgala mladosti cvet,
nesrečo, žalost nam postregla,
zakaj tako je krut ta svet?

Najlepša je ljubezen do sina,
njegova izguba pa najhujša
in večna bolečina.

Zakaj?
Zakaj bolečina?
Zakaj žalost?
Zakaj moramo nedolžni trpeti?
Zapustil si nama večne spomine, večno praznino.
S težkim srcem puščava tvoje telo v temi,
vendar v spoznanju, da si tam nekje zunaj in čakaš,
želiva iz dna srca, da se ti čim prej pridruživa.

Usoda tvoja tragična
nas je pretresla v dno srca.
Le malo sreče si užil,
za svojo smrt premlad si bil.

Slovenski avtorji:

Po isti poti ,
koder odhajaš,
nevidno prihajaš nazaj –
med svoje, ki jih ne nehaš ljubiti
in ki živijo od tvoje ljubezni.
(T. Kuntner)

Spočij se!
Spočij se
od tega sveta!
(T. Kuntner)

Pojdem,
ko pride moj maj,
pojdem na rožne poljane,
kjer najdem
vse svoje
zbrane
od včeraj
in kdo ve od kdaj.
Pojdem v kraj vseh krajev,
pojdem v maj
vseh majev …
Ne kličite me nazaj!
(T. Kuntner)

Jaz grem
po cesti v veliki svet.
Jaz grem za drugimi.
(T. Kuntner)

Nikoli ne bomo več peli,
kakor smo peli skupaj,
nikoli več tako veselili,
kakor smo se veselili skupaj.
(T. Kuntner)

Meni ni treba nikogar več,
druga ne brata ne matere,
v mater pretajno sem našel nazaj,
sredi kali sem … in dobro je.
(O. Župančič)

Čez noč, čez noč
pregrnila travica svet je,
čez noč, čez noč
na travo se vsulo je cvetje.
(O. Župančič)

Tiho čez polje
tiho mesec gre,
z njim gre žalostno srce.
(O. Župančič)

Povej mi kdo,
kam oblaki plujo,
kam ptice lete,
kam vode teko,
kam človek gre.
(O. Župančič)

Dobil sem dovoljenje za odhod.
Recite mi zbogom, bratje!
Vsem se priklanjam in
se odpravljam na pot.
Ko je listje zašelestelo
in rožice ovenele, zlato srce je onemelo.
Tiha misel zablestela nad večernim krajem,
duša odblestela z zlatim je sijajem.
Tiha – kam odšla je duša zastrmela,
kakor da je ptica večer preletela.
(S. Kosovel)

Tiha misel zablestela
nad večernim krajem,
duša odblestela
z zlatim je sijajem.
(S. Kosovel)

Vsi bodo dosegli svoj cilj,
le jaz ga ne bom dosegel.
Ognja prepoln, poln sil,
neizrabljen k pokoju bom legel.
(S. Kosovel)

O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo tišina je pregloboka.
Kakor v zelenem,
prostranem gozdu.
(S. Kosovel)

O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo padaš, samo padaš,
padaš, padaš
v prepad neskončne modrine.
(S. Kosovel)

Smrt se izlila je v bledo obličja,
pogled je zaplaval v neznani pokoj,
ni več trpljenja, ne bolečine,
življenje je trudno končalo svoj boj.
(S. Gregorčič)

Naše življenje je v božjih rokah,
če je njegova volja,
ne žalujte za menoj,
temveč se me spominjajte v ljubezni.
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči,
tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
(S. Gregorčič)

Oj, bratje, ko se to zgodi,
tedaj končana pot je moja
in konec solz, veselja, boja,
tedaj potihne za vsekdar
srca mi in sveta vihar!
(S. Gregorčič)

A dan je črni moral priti,
bridkosti dan, oj, dan solzan,
težko je bilo se ločiti,
a vse solze, ves jok zaman.
(S. Gregorčič)

Oh, zvezda se je utrnila
izmed nebeških svetil,
sijajni svoj tek je zvršila,
ugasnila sredi gomil.
(S. Gregorčič)

Ne tožim vam, cvetice,
kar mlado mi mori srce;
saj cvetno vaše lice
ne ve, kaj bol je in gorje.
(S. Gregorčič)

Ni te več na pragu, ni te več v hiši,
nihče več tvoj glas ne sliši,
da zaman te čakamo ne moremo dojeti,
a spomini nate dajejo nam moč,
da brez tebe učimo se živeti.
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči,
tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
(S. Gregorčič)

Glej, zemlja si je vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno, nam ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno,
je večno in nikdar ne more umreti.
(S. Makarovič)

Zdaj se spočij, izmučeno srce,
zdaj se spočijte, zdelane roke.
Zaprte so utrujene oči.
Le moja drobna lučka še brli.
(S. Makarovič)

Zdaj ne trpiš več, draga. Zdaj počivaš.
Kajne, sedaj te nič več ne boli.
A svet je mrzel, prazen, opustošen
za nas, odkar te več med nami ni.
(S. Makarovič)

Mar prav zares odšel je tja, v neznano?
Kako je mogel, ko smo mi še tu…?
Nositi moramo vsak svojo rano
molče, da mu ne zmotimo miru.
(S. Makarovič)

V vejevju temne žalostne ciprese
tožeče čivkne plah, premražen ptiček.
Kristalno ivje nežno grob krasi,
ki v njem počiva droben otročiček.
(S. Makarovič)

Ne joči več. Obriši si solze.
On je že onkraj groze in trpljenja,
ne moti mu miru – ne joči več,
najhujše breme breme je življenja.
(S. Makarovič)

Noč, ki ne pozna jutra,
ni tvoja poslednja noč.
Naselila se je, z zvezdami posuta,
v očeh tvojih dragih,
vsem, ki si jih ljubila nekoč.
(T. Pavček)

Majhna, čisto majhna pesem je šla
ob prvem mraku
po ozki stezici
in se izgubila v polju zelenem.
Kdo ve, diši zdaj po trobenticah,
ali po maku,
diši po plavici,
ali po vsem izgubljenem?
(T. Pavček)

Vse poti so večne, stare,
Vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo,
Vsak korak je večno nov.
Vsak človek je zase svet,
Čuden, svetel in lep
Kot zvezda na nebu …
(T. Pavček)

Nisi se izgubil kot zven
v tihoto, nisi odšel v nič in pozabo:
po tebi merim stvarem pomen
in tvojo pesem skušam peti za tabo.
(T. Pavček)

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetel in lep
kot zvezda na nebu…
(T. Pavček)

Z vsakim sončnim zatonom,
v vsaki večerni zarji
lepota premaga smrt.
(M. Pavček)

Zvezda. Gledaš jo, večno.
Tedaj se utrne.
(M. Pavček)

Nekje iz brezdanjih globin
oglaša se glas,
spomin
na mojo, na tvojo mladost.
(B. Zlobec)

Vekovečna drugih je bližina.
Smrt je le združitev navečer.
Zemlja skupno je pribežališče
in poslednji cilj vseh nas je mir.
(M. Kačič)

Iščem te v travah,
iščem te v morjih,
najdem te v zvezdah,
ki sijejo name.
(M. Kačič)

Pomlad se na zemljo vrne,
petje slavcev se zbudi,
v cvetju zemlja se zagrne;
zame pa pomladi ni.
(S. Jenko)

Naj zgrudi smrt človeka,
človeštvo ostane; z njim
do poznega še veka
živi, kar zanj storim.
(F. Prešeren)

Naj vekomaj ostane, kar je bilo,
Kar je svetilo en trenutek sam.
(I. Cankar)

Mi smo vsi seme
za boljši čas,
mi vsi smo zrnje
za boljši kruh.
Iz naših razbitih kosti
že raste pšenični klas.
(I. Minatti)

Kar je bilo, je bilo, in odveč so sanje.
Dan je dan, a večer večer.
Spet bo vsakdanjost zožila to majhno,
smešno življenje v pretesen okvir.
(I. Minatti)

Neko jutro
bodo mirni listi,
bodo mrtve zvezde,
bodo neme veje.
(I. Minatti)

In potlej pride temna noč
in vsa lepota mine,
le svetle zvezde vprašujoč
v grozeče zro temnine.
(J. Murn)

Odšla si več te ni
in v srcih to spoznanje nas boli
– ta pesem in dišeče cvetje za te
in v bolečini nemi smo tiho sklenili glavo
in misel na te – za slovo.
(Pihler)

Ko večerna zarja zgine,
s svetlim soncem za goro,
vse na zemlji zame mine,
ko se vrnem tja v nebo.
(J. Tovšak)

Meni je težko,
ker še nočem umreti,
toda, če nimam
kam več strmeti.
Kaj se bojim
stopiti do groba.
(V. Kovačec)

Življenje je kot knjiga.
Za listom list, za dnevom dan,
nihče ne ve, kdaj bo roman,
kdaj bo končana zadnja stran.
Odšel si mnogo prerano,
s knjigo življenja nedokončano.
Ne boš več v zvezdnatih nočeh bedel,
ne boš več sanjal in ne boš več pel,
ne boš nestrpen čakal več spomladi,
ko breskev vzcvetejo in trt nasadi.
(A. Gradnik)

Zrl sem v strašne teme tvojih brezen:
in ker bil je pogled moj zastrt
od bridkosti, nisem vedel, SMRT,
da si najskrivnostnejša LJUBEZEN.
(A. Gradnik)

Nikoli več sonce te ne zbudi
nikoli več, konec je vseh skrbi.
Kjerkoli si, naj angel te čuva!
Kjerkoli si, nate bomo mislili mi vsi.
(F. Nova)

Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči …
vendar grem! Le kaj
vodi me v temi?
(J. Menart)

Prebudil si me nehote – prebudil speče bilke trave.
Obstala sva začudena; nad vrtom rožnata nebesa,
bela, sinje nežno.
V lepoto krhko sem zatavala, iskala te –
a ti si se nekje izgubil.
V praznini blodim sama.
(M. Senica)

Jaz pa, jaz pa hodim sam,
lepše dneve premišljujem
in ker tebe več ne čujem,
več smejati se ne znam.
(D. Kette)

Vsi bomo enkrat zaspali,
v miru počivali vsi,
delo za vselej končali,
v hišo Očetovo šli.
Takrat, zvonovi, zvonite …
(A.M. Slomšek)

Tuji avtorji:

Ne metulj,
ne beseda,
ne bežni žarek,
nič te ne bo ranilo.
Spi.
(F. Lorca)

… ob smrti vsakega človeka je mene manj,
kajti vključen sem v ČLOVEŠTVO.
In zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu
zvon zvoni: zvoni tebi.
(J. Donne)

Prav povsod si;
kamorkoli se obrnem,
te srečam.
(Pam Brown)

V nebu nad vrhovi
je mir
in med lesovi
že nikjer
diha več ni;
žgolenje ptic je zaspalo.
Čakaj le, kmalu
spal boš še ti.
(J. W. Goethe)

Spomini so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo.
(J. W. Goethe)

Spomin …
Edini, ki ostane močan nad vsem:
edini cvet, ki ne ovene,
edini val, ki se ne razbije,
edina luč, ki ne ugasne.
(Jimenez)

Tja v gozd bi šel zato,
da tam na mehki mah bi legel
in svetle bi oblake pasel,
zroč v nebo.
Če le ne bo
ta gozd se prej že zarasel
in moj pogled tako prestregel,
da zrl bom le v temo.
(K. Erdlen)

Prišel sem s polnimi žepi in vse sem razdelil,
vse sem dal in zdaj odhajam.
Samo ljubezen in nič drugega.
(R. Tagore)

Veselje je kratkega veka,
kot kaplja rose,
ko se nasmehne, že umre.
(R. Tagore)

Eno samo besedo ohrani
zame v svojem molku,
o svet, ko umrem:
»ljubil sem«.
(R. Tagore)

Od zdaj se ne bom bal ničesar več
na tem svetu
in ti boš zmagal v vsakem mojem boju.
Smrt si mi pustil za družico
In ovenčal jo bom s svojim življenjem.
Tvoj meč je z menoj, da mi preseka vezi,
in potlej se ne bom bal ničesar več
na tem svetu.
(R. Tagore)

Ni večje bolečine
kot v dneh žalosti
nositi v srcu
srečnih dni spomine.
(Dante)

In grem od tod
z vetrom na pot,
ki me, nečist,
podi povsod,
sem in tja, kot
mrtev list.
(P. Verlaine)

Tiste noči
sam; duša,
polna neizmerne bolečine zaradi tvoje smrti,
neusmiljeni čas me je ločeval od tebe, grob in razdalja,
in tista temna neskončnost,
ki je naši ki je naši glasovi ne dosežejo,
sam in tih,
sem šel po poti …
(J. A. Silva)

Toda On me je poklical
in moral sem mu slediti.
Vstal sem in šel tiho.
(L. Cernuda)

Vsakdo sam stoji na srcu zemlje,
s sončnim žarkom preboden:
in je takoj večer.
(S. Quasimodo)

Enkrat
vse, samo enkrat.
Enkrat in nič več.
In mi tudi enkrat, Nikoli več.
(R. M. Rilke)

Zdaj spiš. Ne. Tega ne veš. Jaz bedim,
in ti, nedolžna, spiš pod nebom.
(G. Diego)

Kakor valovi na obalni prod
tako trenutki naši v nič hite:
val valu za seboj napravi pot
in temu drug za drugim vsi slede.
(W. Shakespeare)

Za tabo so pota bridka in razvneta,
ko nisi vedel, kaj je laž in kaj so leta.
(G. Apollinaire)

Veter, ki gre mimo, ta noč, ki hladi,
sta nekaj drugega kot noč in veter:
sta senci misli in življenja.
(F. Pessoa)

Gledati reko, ki je čas in voda,
in vedeti, da je čas druga reka,
saj se zgubljamo, kot se zgublja reka,
in obrazi minevajo kot voda.
(J. L. Borges)

Ne moreš izreči tistega, kar želijo tvoji koraki,
tistega, kamor te peljejo. Nikoli ni mogoče prav dobro
vedeti, kje se začenja in kje končuje pustolovščina; in
vendar se začne na določenem kraju in konča nekje
drugje, dlje stran, na natančno določenem mestu;
ob določeni uri določenega dne.
(E. Jabes)

V tebi pojejo reke in vanje beži moja duša,
kakor želiš, in tja, kamor hočeš.
Zaznamuj mojo pot v loku svojega upanja
in izstrelil bom v blaznem zagonu svoje puščice.
(P. Neruda)

Tiho, tiho mi, srce, zaspi
tam pod rušo, tam so tihi sni,
tam je mir, ki tu ga človek išče.
(K. H. Macha)

Gorice rodijo,
sadil si jih ti.
Sam užil
le malo dobrot,
in povsod sled
žuljavih rok,
LUČ so spomina …

Kolikokrat si drugim ob grobu pel,
a počasi tvoj glas je onemel,
zdaj ti drugi bodo peli
in slovo od tebe vzeli.

Ne zadržujte me,
kajti Gospod je izkazal milost
mojemu potovanju;
pustite me, da grem
k svojemu Gospodu.

Dvigujem oči
h goram, s katerih
mi prihaja pomoč.
Moja pomoč prihaja od
Gospoda, ki je ustvaril
nebo in zemljo.

Ljudje smo angeli
z eno perutjo,
zato lahko letimo
samo objeti.

Moja ljubezen te objema ves čas,
saj vem, da v resnici ostal/a si pri nas.
Odslej v mojem srcu boš stanoval/a,
in moj angel varuh naprej še ostal!

Adijo, očka ljubljeni –
ljubezen naša ti sledi!
Naj bosta mir in Bog s teboj!
Uživaj blaženi pokoj!

V mojem srcu je veliko bolečine,
brez upanja ves čas se proti njej borim.
Le tega si želim, da enkrat mine,
da s krili angela v svetlobo poletim.

Dve leti že v grobu spiš,
v naših srcih še živiš,
ni ure, dneva in noči,
povsod si v srcu z nami ti.
Solza, žalost, bolečina
te zbudila ni,
ostala je praznina, ki hudo boli.

Razcveta leto za letom se cvetje,
glej, leto za letom dozoreva nam sad,
priroda spreminja se, znova se vrača,
le človek nikdar se ne vrne nazaj.

Že leto dni v grobu,
draga mama spiš,
a v srcih naših še živiš.
Rada imela življenje si,
a kruta usoda dovolila ti ga ni.

Odšla si tja,
kjer ni mučenja.
Tolažimo se s tem,
da uživaš sladek sen.

Ni besed več tvojih,
ni več stiska tvojih rok,
ostal le nate nam spomin je,
a ob spominu trpek jok.
Ne mine ura, dan in noč,
med nami vedno si navzoč,
v naših srcih ti živiš,
zato pot nas vodi tja,
kjer tihi dom le rože zdaj krasijo
in svečke ti v spomin gorijo.

Prazen dom in dvorišče,
naše oko zaman te išče,
ni več tvojega smehljaja,
utihnil je tvoj glas,
bolečina in samota sta pri nas.
Zato pot nas vodi tja,
kjer sredi tišine spiš,
a v naših srcih še živiš.

Vse na svetu mine,
vse se spremeni,
le spomin na tebe
ostaja in živi,
ker dom je prazen in molči.

Zakaj, kar zares ljubimo,
moramo na neki stopnji izgubiti
in potem skozi boleče iskanje
zopet le v spominih najti.

Si kot sonce življenja sijal,
za vse svoje ljubezen razdal,
odslej boš kot zvezda svetleča,
naj ti v nebesih dana bo sreča.

Zakaj?
Zakaj bolečina?
Zakaj žalost?
Zakaj moramo nedolžni trpeti?
Zapustil si nama večne spomine, večno praznino.
Z težkim srcem puščava tvoje telo v temi,
vendar v spoznanju, da si tam nekje zunaj in čakaš,
želiva iz dna srca, da se ti čim prej pridruživa.

Ne morem pozabiti tega,
kar dan za dnem boli,
kot ni mogoče solz prikriti,
ne pota videti v temi.
Zdaj ni še dan, vse je še sinje,
a vendar se spomini že bude,
da čujem prijatelja svojega stopinje,
čeprav pod mojim oknom prav nihče ne gre.

Je čas, ki da,
je čas, ki vzame,
pravijo, je čas,
ki celi rane,
in je čas, ki nikdar ne mine,
ko zasanjaš se v spomine.

Iz daljave slišim pesem,
pesem obudi spomine,
v prsih me močneje stisne,
orosijo se oči …

Težko je pozabiti človeka,
ki ti je bil drag,
še težje je izgubiti ga za vedno,
a najtežje je naučiti se živeti brez njega.

Ni besed, ki bi nas potolažile v samotnih nočeh,
ni solz, ki bi oprale bolečino iz naših src…
So le dragoceni spomini, ki nas učijo živeti naprej.

Nasmešek tvoj nikoli v nas ne bo zbledel,
tvoj obraz v spominu nam večno bo živel.

Šele ko nam smrt spodreže korenine, se zavemo,
kako zelo smo jih imeli radi in
kako zelo jih bomo pogrešali.
Ob izgubi tvojega brata (mame, očeta, sestre, tete…)
ti izrekamo iskreno sožalje. V mislih smo s teboj.
(Majda Novak)

Ni večje bolečine kot v dneh žalosti nositi v srcu.
(Dante)

Tudi meč svoj tok izje in razum duha utrudi;
in utrudi se srce in življenje tudi.
(Byron)

Ne metulj, ne beseda, ne sončni žarek,
nič te ne bo ranilo.
Spi.
(S.Lorca)

Zdaj se spočij, izmučeno srce, Zdaj se spočijte zdelane roke.
Zaprte so utrujene oči, Le moja drobna lučka še brli.
(S. Makarovič)

Glej zemlja si je vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno, nam ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno,
Je večno in nikdar ne more umreti.
(S. Makarovič)

Ne joči več. Obriši solze.
On je že onkraj groze in trpljenja.
Ne moti mu miru – ne joči več.
Najhujše breme breme je življenja.
(S. Makarovič)

Mar prav zares odšel je tja, v neznano?
Kako je mogel, ko smo mi še tu…?
Nositi moramo vsak svojo rano molče,
da mu ne zmotimo miru.
(Svetlana Makarovič)

So
Vsi, ki radi jih imamo, nikdar ne umro,
le v nas se preselijo in naprej, naprej živijo,
so in tu ostanejo.
(Janez Medvešek)

Čas uničuje nežni cvet mladosti,
lepoti brazda gubice v obraz.
Naravi ropa čudežne redkosti,
prav vse požanje s svojim srpom čas.
(W.Shakespeare)

Kakor valovi na obalni prod
tako trenutki naši v nič hite;
val valu za seboj napravi pot
in temu drug za drugim vsi slede.
(W.Shakespeare)

Kadar človek umre, njegova luč ugasne ob jutranji zarji,
vendar z njegovo smrtjo ne ugasne tudi sonce!
(Rabindranath Tagore)

Dober, plemenit človek, ki je z nami živel,
nam ne more biti odvzet,
kajti v našem srcu je zapustil svetlo sled
svoje dobrote in plemenitosti.
(Thomas Carlyle)

Kogar imaš rad,
nikoli ne umre –
Le daleč, daleč je…

Življenje niso dnevi,
ki so minili,
temveč dnevi,
ki smo si jih zapomnili.
(Paulenko)

Vsako človeško življenje je dar,
četudi je kratko in krhko.
Vsako življenje je dar, ki bo za vedno živelo v naših srcih.
(Elmar Simma)

Kdor živi v srcu svojih dragih, ni mrtev,
še naprej ostaja navzoč v njihovem življenju.
(Immanuel Kant)

Vekovečna drugih je bližina.
Smrt je le združitev na večer.
Zemlja skupno je pribežališče
in poslednji cilj vseh nas je mir.
(Mila Tkačič)